Konj. Velika, mogočna, neustrašna, divja in nevarna žival. Veliko ljudi se konjev boji, hkrati pa jih številni tudi občudujejo. Človeštvo goji nekakšno strahospoštovanje do konj.

Konj je žival, ki je bila v človeški zgodovini vedno prisotna: v prazgodovini ga vidimo na jamskih slikah, omogočal je transport, v rimskem času je bil prisoten na vseh pomembnih dogodkih: praznovanjih in žalovanjih. Kasneje je bil pomemben člen (udeleženec) velikih bitk. Ves ta čas je bil tudi delovna žival, ki je pomenila bogastvo.

Tudi v umetnosti je imel konj pomembno vlogo. Ko opazujemo slikarska dela, lahko na številnih vidimo konja, ki simbolizira moč. Tudi v literaturi konj spremlja junake.
Tako se je skozi stoletja in tisočletja razvijal odnos med konjem in človekom. Kljub dokazovanju nekaterih, da si konja s fizično silo lahko podredimo, so mnogi spoznali, da je konj plašno bitje. Kdor si zna pridobiti konjevo zaupanje in poskrbi za varnost konja, mu bo konj povrnil z neverjetno ubogljivostjo in navezanostjo.
Konj je čredna žival in sledi vodniku. Zazna hierarhijo in pomembna so mu pravila, ki delujejo v skupini. In to mu tudi danes daje posebno mesto ob človeku. Ob srečanju živali in človeka takoj steče komunikacija. Človek se na žival odzove čustveno, intuitivno. In žival se enako odzove na človeka: ko začuti strah, se umakne. Žival človeka sprejme brez predsodkov, takega, kot je. In ravno zato tudi danes številni v konjih najdejo najboljšega prijatelja in zaupnika.

Ker konja za transport in delo ne potrebujemo več, so se razvili različni športi in aktivnosti, katerih bistvo je sodelovanje konja in človeka: dresurno jahanje, preskakovanje ovir, vožnja z vpregami. Konja pa vse večkrat uporabljamo tudi v terapevtske namene.O pozitivnih vplivih konja na človeka je pisal že Hipokrat, grški zdravnik. V 20. stoletju so na področju terapij s konji za zdravljenje fizičnih poškodb bili vodilni v Nemčiji, Veliki Britaniji in v skandinavskih državah. Kasneje so začeli preučevati tudi pozitivni vpliv na človeško psiho. V Sloveniji začetki terapij in drugih namenskih aktivnosti s konji segajo v leto 1970. Po letu 2005 pa je tudi Slovenija začela s pospešenim razvojem tega področja, ko je bila ustanovljena Fundacija Nazaj na konja. Učinke terapevtskega jahanja lahko razdelimo na psihološke, socialne in fizikalne (Demšar in Predan 2007).
Nekatere terapije so usmerjene le na spremembe na fizičnem področju, večina pa jih zagovarja, da celostna skrb za konja človeku prinese številne pozitivne učinke. Skozi učenje celostne skrbi za konja se človek uči tudi socialnih veščin, ki mu olajšajo vsakdanje življenje: empatijo, sodelovanje, opazovanje, prilagajanje, odgovornost.

Slovenci imamo svojo avtohtono pasmo, lipicanca. Izhaja iz Lipice in so jo začeli “razvijati” v letu 1580, ko je bila Slovenija še del Habsburške monarhije. Lipicanec s svojo belo barvo je eden od slovenskih simbolov in je upodobljen na našem kovancu za 20 centov.

Več o lipicancih in morebitnem srečanju z njim pa si lahko preberete na spletni strani in facebook profilu. 

Referat VSS