Nekateri maturanski plesi trajajo dlje od glasbe, ki jo spremlja.
Ne zaradi organizacije, oblek ali fotografij, ki napolnijo družbena omrežja naslednje jutro. Temveč zato, ker v sebi nosijo občutek prehoda. Tisti trenutek, ko mladi človek prvič zares začuti, da zapušča eno obdobje življenja in stopa v drugo.

Takšen je bil letošnji maturantski ples dijakov ERUDIO zasebne gimnazije v Cankarjevem domu.

Pod žarometi, ob prvih taktih četvorke in v družbi najbližjih, se ni odvijal zgolj tradicionalni zaključni dogodek srednješolskega izobraževanja. Odvijal se je večer, v katerem so se združili meseci priprav, pričakovanj, nervoze in trenutkov.

A prav to je posebnost maturantskega plesa. Nikoli ne govori le o plesu. Govori tudi o odraščanju.

Ravnateljica ERUDIO zasebne gimnazije Barbara Fortuna je v uvodnem nagovoru priznala, da se bo od generacije težko posloviti. Ne zato, ker bi bila zgolj uspešna v akademskem smislu, temveč zato, ker so dijaki v šolski prostor prinesli nekaj več; povezanost in občutek skupnosti.

In morda prav v tem tiči bistvo sodobnega izobraževanja, o katerem se premalo govori.

Znanje je danes dosegljivo skoraj povsod. Veliko težje pa je ustvariti okolje, v katerem se mladi počutijo slišane. Kjer niso le ime na seznamu prisotnosti. Kjer jih nekdo opazi tudi takrat, ko sami vase za trenutek podvomijo.

Predstavniki generacije so to misel ujeli v preprost, a iskren stavek: »Hvala, ker ste verjeli v nas, tudi ko smo mi malo manj. Ko se ozremo nazaj vidimo mnogo več kot učbenike in šolske klopi. Ta leta so nas oblikovala.«

Ko danes govorimo o šoli, pogosto govorimo o rezultatih. O točkah, ocenah, maturi, uspehu. Redkeje pa o občutku, s katerim mlad človek zapusti učilnico.

Trudimo se, da izobraževanje ni le prenos znanja, ampak prostor, kjer mladostnik raste in kjer talente prepoznamo in razvijamo.

Če smo kot šola uspešni, dijaki ne odidejo le z znanjem. Odidejo z držo. In prav to je tisto, kar ostane.