Hitre obljube. Drastične spremembe. Prepovedi in ‘nova pravila’, ki naj bi čez noč življenje.
In skoraj vsakič tudi enak razplet.
Začetni zagon zamenjata utrujenost in občutek neuspeha, prehrana pa postane še en vir stresa namesto dolgoročne podpore zdravju.
Prav zato stroka že dolgo opozarja, da trajnostno hujšanje nima veliko skupnega z ekstremi.
Največja napaka? Iskanje hitrih rešitev
Luka Roter, magister dietetike, športni nutricionist in predavatelj na ERUDIO Visokošolskem središču, poudarja, da ljudje pri spremembi prehranskih navad pogosto iščejo predvsem hitrost rezultatov. A telo praviloma najbolje deluje takrat, ko spremembe niso agresivne, temveč postopne in dolgoročno vzdržne.
Namesto popolnih prepovedi ali ekstremnih režimov zato izpostavlja pomen majhnih korakov, ki jih posameznik lahko ohrani tudi čez mesece ali leta. Prav vzdržnost je po njegovem mnenju tista razlika, ki loči kratkoročne rezultate od dolgoročnih sprememb.
V poplavi nasvetov na družbenih omrežjih se prehrana pogosto spreminja v sistem pravil, ki jih je skoraj nemogoče spremljati. Kdaj jesti. Kolikokrat jesti. Česa nikoli jesti.
A praksa kaže precej bolj kompleksno sliko.
Po besedah Luke Roterja čas obrokov pogosto nima takšne teže, kot mu jo ljudje pripisujejo. Veliko pomembnejši je skupni energijski in prehranski vnos ter predvsem odnos do prehrane, ki mora biti dolgoročno vzdržen.
To pa zahteva razumevanje človeka, njegovega življenjskega sloga, navad in vsakodnevnih izzivov.
Znanje, ki nastaja tudi iz prakse
Na ERUDIO Visokošolskem središču poudarjamo, da je študij najbolj dragocen takrat, ko študenti znanje pridobivajo od strokovnjakov, ki teorijo vsakodnevno preverjajo tudi v praksi.
Predavatelji niso le akademski ‘obrazi’, temveč strokovnjaki iz področij, ki jih poučujejo. To študentom omogoča stik z aktualnimi izzivi, sodobnimi pristopi in realnimi primeri iz prakse.
In morda prav v tem nastane največja razlika.
Ker danes ni dovolj le dostop do informacij.
Pomembno je razumeti, kako jih uporabiti v resničnem življenju.
