Že kot majhna punčka sem rada brskala po revijah, ki so ponujale najrazličnejša potovanja. Ko sem odrasla, pa sem končno zaslužila dovolj, da sem si lahko privoščila kakšen izlet. Rada potujem in brez tega bi bil moj svet prazen. Že od nekdaj pa me je privlačila španska kultura, kulinarika in ljudje.

S PANTOMIMO DO KILOGRAMA KRUHA?

Španija me je od nekdaj privlačila. Do nedavnega sem se s Španci pogovarjala le v angleščini, saj drugega jezika nisem znala. Velikokrat smo si pomagali z mimiko in pantomimo, da smo izmenjali nekaj osnovnih informacij.

»TE QUIERO MUCHO ADRIAN!«

Tudi mene so kot majhno deklico privlačile premikajoče slike velike stare škatle, ko je bila na sporedu Esmeralda, čeprav sem si pred tem v revijah že prebrala celotno vsebino zgodbe za ves mesec. To so bila moja prva srečanja s španščino. Tako sem se naučila nekaj osnovnih fraz, kot so: »Estoy embarazada!« in »Te quiero mucho Adrian!«.

KO NE VEŠ KAM, TI USODA SAMA PRINESE NAJBOLJŠE! 

Zaradi velike želje in potrebe, da nadgradim znanje španščine, sem se vpisala na tečaj. Izbrala sem ERUDIO izobraževalni center – jezikovne tečaje, kar tako na slepo. Nekega večera, ko nisem mogla zaspati. Pa lahko rečem, da mi ni žal. Pravzaprav bi mi bilo lahko žal, če bi izbrala katero drugo izobraževalno ustanovo!

KO DOBIŠ VEČ, KOT SI PRIČAKOVAL

Na tečaju sem spoznala zelo prijetne ljudi, s katerimi se ne družimo zgolj zaradi izobraževanja, ampak smo v letu dni postali pravi prijatelji. Vsi v skupini radi potujemo in smo »malo čez les« oz. vsaj malo avanturisti. Nekega prijetnega poletnega večera pa smo se po tečaju dogovorili, da se skupaj odpravimo na izlet. Ampak … kam?

ODLOČITEV JE PADLA: V ŠPANIJO. V MADRID, GLAVNO MESTO FLAMENKA, SANGRIJE IN BIKOBORBE!

S pomočjo Airbnb-ja smo najele lepo (in čisto) stanovanje in skoraj nemudoma odhitele v središče dogajanja. Sonce je pripekalo, kot da je njegov zadnji dan obstoja, in sedaj razumem, zakaj imajo Španci siesto. Prvič sem poskusila njihovo hladno juho »gazpacho«, ki je bila dobra, vendar za moj okus prehladna, saj sem navajena, da je juha vedno prevroča. Lahko bi jo primerjala s toplim pivom ali mrzlim krompirjem.

VSAKA BESEDA, KI SEM SE JE NAUČILA NA TEČAJU, MI JE PRIŠLA PRESNETO PRAV!

Na našem potovanju ni bilo časa za počitek. Med drugim smo si ogledale tudi prekrasen muzej Prado z mogočnimi slikarijami, ki jim daleč naokoli ni enakih. Čeprav nisem ljubiteljica umetnosti, je bil muzej vreden ogleda. Ob večerih smo si privoščile sladke čokoladne »churrose« in opazovale mimoidoče. Na njihov tempo večernega življenja bi se lahko kar hitro navadila. Španci so v primerjavi s Slovenci veliko bolj odprti, zgovorni, glasni in, predvsem, prijazni. Le malo jih govori angleško, zato so iskreno veseli, če poznaš vsaj kakšno njihovo besedo. Tako mi je vsaka beseda, ki sem se je naučila na tečaju (hvala, Alja!) “prišla presneto prav”.

ŠPANIJA: TOLEDO – MESTO, KI ŽIVI Z ZGODOVINO

Z javnim avtobusom smo se odpravile tudi na izlet v Toledo. Da občutiš zgodovinsko vrednost mesta, ne potrebuješ posebnega znanja zgodovine, saj že sam duh mesta diši po neizmerno bogati zgodovini. Stopale smo po majhnih uličicah in občudovale prekrasne razglede, cerkve in trgovinice. Dobre volje nismo izgubile, niti ko so nam prinesli račun za kosilo, ki ni bilo nič posebnega. Toledo je zelo turistični kraj, kamor se odpravijo gruče azijskih turistov, a me to ni motilo.

šPANIJA

FREE TAPAS TOUR in PRAVI ŠPANSKI MOŠKI

Za konec naše pustolovščine smo si privoščile »free tapas tour«. Vodič je govoril angleško z neizmerno privlačnim španskim naglasom, tako da sem kar nekajkrat pozabila na vsebino »predavanja« in sem se posvetila poslušanju njegovega narečja. Bil je pravi španski moški, točno takšen, kot bi ga narisali v pravljici. Spoznale smo kar nekaj prijetnih turistov, s katerimi smo še danes v stiku. Izvedela sem veliko novih informacij in hvaležna sem, da nam jih je vodič posredoval s takšno zavzetostjo in navdušenostjo. Čutilo se je, da je nadvse ponosen, da se mu po žilah pretaka španska kri.

HVALA  

Čeprav je od našega potovanja minilo veliko mesecev, se še danes včasih nasmehnem, ko se spominjam prijetnih doživetij, ki jim ni (in jim ne bo) enakih. Hvaležna sem, da sem lahko potovala s tako prijetno druščino. Zahvaljujem se Alji, prav tako pa tudi gospe Kaji, saj brez njiju takšne izkušnje ne bi bilo. Komaj čakam, da na vrata potrka poletje in da se spet skupaj odpravimo novim dogodivščinam na proti. Vprašanje je le še: kam.

Prispevek zapisala udeleženka ERUDIO jezikovnih tečajev