Luka: »ČUTITI JE, DA JE V ŠOLI NEKAKŠEN “TEAMSKI DUH,” PODOBNO KOT V ŠPORTU«

Luka Križaj je še eden izjemnih dijakov naše šole. Morda ga večina pozna kot del ekipe Ilke Štuhec, tisti, bolj vešči novosti v omenjenem športu, pa vedo tudi, da je bil nekoč tudi del ekipe Rossignola. Lino Kolbl Seme, Lukovo prijateljico in sošolko, smo prosili, da ga uvodoma na kratko predstavi.

Luka je fant izredno močnega značaja. Je trmast, označuje ga vztrajnost, saj nikoli ne odneha pred dokončnim zaključkom. Odlikuje ga pozitiven pogled na svet, kar se je v preteklosti izkazalo kot ključno, saj so ga zaznamovale različne negativne in pozitivne situacije, iz katerih se je vedno znova naučil kaj novega. Težko pa bi živel brez treningov, saj je to njegov način življenja. To pa bi lahko zapisal tudi za prijatelje, ki mu stojijo ob strani in ga bodrijo na njegovi poti. Zelo rad pomaga. Po besedah Line je Luka prijatelj, vedno znova poln različnih norih, vendar zanimivih idej.

Luka kot sem zasledila, si bil član ekipe Ilke Štuhec. Kje/kako se je začela tvoja zgodba z Ilko?

Vse skupaj se je začelo pred leti, ko sem delal za testno ekipo smuči pri francoskem proizvajalcu Rossignol. Tam sem sodeloval z vsemi tekmovalci oziroma tekmovalkami in njihovimi serviserji in med njimi je bila takrat tudi Ilka. Na kratko povedano pa je predlansko sezono po sezoni prišel klic iz Amerike od njene mame, ki me je skupaj z Ilko povabila v njeno majhno ekipo in takrat se je vse skupaj začelo. Proti koncu sezone pa smo sodelovanje prekinili in gremo vsak svojo pot k novim ciljem, sam sem na prvo mesto postavil dokončanje šole in šele kasneje, ko bo vse dokončano, bom nadaljeval kariero serviserja.

Če sem se dobro pripravila: nekje sem prebrala, da si bil nekoč tudi sam aktiven smučar. Kaj se je zgodilo, da si smuči odložil?

Ja, smučanje sem začel tekmovalno trenirati zelo zgodaj. Mislim, da pri štirih letih. Vedno znova pravijo, da sem smučal, še preden sem shodil 🙂 In res – smučanje je nekako že celo življenje zapisano tako ali drugače v mojem vsakdanu. Končalo se je zelo na hitro, mogoče malo prehitro za moj okus, vendar je bila taka moja odločitev v tistem trenutku in to je to.
Že od šestnajstega leta dalje sem bil del ekipe Rossignola, ki je skrbela za testiranje smuči za hitre discipline, in ko sem dopolnil 18 let, sem zelo kmalu dobil klic iz Francije, da mi ponujajo polno sodelovanje, in odločiti se je bilo treba v istem dnevu. Že naslednji dan sem bil na poti v Švico. To je pomenilo posledično tudi konec moje smučarske kariere in novo dokazovanje na drugem področju, kar je bil zame velik izziv, saj sem bil na začetku vsaj 10 let mlajši od vseh, delal pa sem z ljudmi, ki so imeli več let izkušenj kot sam svečk na torti.

Kako se aktivni športnik spopade z realnostjo, ko ugotovi, da je kariere zaradi npr. poškodbe konec?

Poškodbe so kar boleče, predvsem mislim tisto fazo okrevanja, ko si izoliran, si sam s seboj in nekako premlevaš, kako vse skupaj pospešiti. Ne predstavljam pa si, kako mora šele biti, če si primoran končati kariero zaradi poškodbe in hkrati veš, da nisi mogel pokazati vsega, kar bi sicer lahko. Mislim, da predvsem v smučanju zelo težko najdemo posameznika, ki ne bi kronično trpel zaradi poškodb kolena ali hrbta, naš šport je, žal, vedno na limitu. Tudi meni se je med tekmovalno kariero, ko sem bil na vrhuncu, vse skupaj sesulo v eni sekundi in posledica padca je takrat pomenila dvoletno zdravljenje v vseh mogočih klinikah, da so me postavili nazaj na noge. Zelo težko odgovorim na vaše vprašanje, vem pa, da nikoli nobenemu športniku ni želja končati na tak način, čeprav so tudi poškodbe takrat posledično vplivale na mojo odločitev.

Ali si smučanje nadomestil s katerim drugim športom?

Haha 🙂 ko bi se le lahko ukvarjal samo z enim! Tako pa bom kar naštel: ukvarjam se z olimpijskim dvigovanjem, navdušen sem nad kajakom na divjih vodah, kajtam, všeč mi je nordijski tek na smučeh ali rolkah, kolesarim, se ukvarjam z gimnastiko, rad tečem v hribih … Pred kratkim sem šel tudi na prvo tekmo crossfita, čeprav sem si obljubil, da ne bom nikoli več tekmoval. Skratka, to je le nekaj meni ljubih športov in resnično sem zaljubljen v šport tak ali drugačen. Šalo na stran … Ko sem končal, sem resnično začel uživati v vseh mogočih športih, ker sem prvič lahko prilagodil vse skupaj sebi in svojim željam. Seveda je še vedno ostalo nekaj začrtanih okvirjev od prej, saj moram ohraniti isto fizično pripravljenost.

Kje/kako se je v tvoji zgodbi našla ERUDIO Zasebna gimnazija oz. zakaj odločitev za našo gimnazijo?

Za Erudio Zasebno gimnazijo sem izvedel po naključju od prijateljev smučarjev. V prejšnji gimnaziji sem imel namreč nenehne probleme s pridobivanjem ocen. Predvsem zaradi moje odsotnosti. Ko pa sem prišel v šolo, ocen zaradi takšnega ali drugačnega vzroka kljub pripravljenosti na test nisem mogel pridobiti. In na koncu šolskega leta po končani smučarski sezoni se je vsega skupaj nabralo preveč. Ista zgodba se je tako ponavljala iz leta v leto, dokler nisem imel dovolj. Takoj po prvem obisku ERUDIO Zasebne gimnazije pri ravnateljici sem bil odločen, da je to to. Na kratko mi je predstavila, kako si predstavlja program zame, pričakovanja šole in mi vrnila neko veselje do šole, kljub temu da mi ocene nikoli niso predstavljale težav oziroma šola na splošno.

Ali oz. če je odgovor pritrdilen, kako se šolanje pri nas razlikuje od šolanja na prejšnji gimnaziji?

Predvsem gre za poseben odnos zaposlenih do učencev. Dijak tukaj res dobi občutek, da mu profesor želi izključno najboljše. Čutiti je, da je v šoli nekakšen “teamski duh,” podobno kot v športu.

Bi lahko izpostavil nekaj prednosti?

Predvsem pomoč učiteljev in hitra odzivnost ob kakršnikoli težavi, ki jo ima dijak. Prilagodljivost in predvsem se ve točno kdaj, kako in zakaj. Nekako sta organiziranost in pomoč točno takšna, kot sem ob prihodu želel.

Komu in zakaj bi svetoval šolanje na ERUDIO Zasebni gimnaziji?

Svetoval bi jo vsem posameznikom, ki poleg šolanja opravljajo še kakšno dejavnost, ki jim je vsaj tako pomembna kot šola. Naj bo to v športu ali katerikoli drugi dejavnosti – za dosego dolgoročnih ciljev ni potrebna usmerjenost samo v eno prioriteto, ampak sem spoznal, da je na tej šoli možno biti uspešen na obeh področjih in tako ne bo trpela nobena izmed njih. To bi bilo na kratko.

Letos zaključuješ in si maturant. Kje se bo nadaljevala tvoja izobraževalna pot?

Trenutno je prvi cilj uspešno dokončani maturo, potem se bom vrnil na smučišča in delal tisto, v čemer najbolj uživam. Poleg dela pa bom poskušal vključiti zraven izobraževanje na fakulteti za šport. Bomo videli – v življenju sem se naučil iti korak za korakom, ker je vedno bolje iti mali korak naprej kot pa velikega nazaj.

Luka iskrena hvala za tvoj čas. Ponosni smo, da si tudi del naše “ekipe.” In “navijamo” za čim lepše razultate na maturi.

Pogovarjala se je Nataša Muršec, profesorica na ERUDIO Zasebni gimnaziji