7.00…. »Ko zapoje zvonček v uri, prebudi se maček Muri…« – Kaj, kje, zakaj? Budilka, ampak, saj je sobota?! Počasi se misli zbistrijo. Saj res, danes je tista sobota, ko gremo na družinski izlet. Ker je navadno novembra veliko možnosti, da bo deževalo, smo v letni program izletov napisali Križno jamo.

Vstanem. Vse je bolj sobotno, počasno. Pripravim zajtrk, zbudim ostale, skupaj pojémo in se odpravimo. Vozimo se po, za nas, slabo poznani pokrajini, čez Kurešček, Bloke in na Loško polje. Najdemo vhod v Križno jamo, kjer smo dogovorjeni še z ostalimi družinami in vodičem.

Tam dobimo gumijaste škornje in karbidovke, saj jama ni osvetljena. Blatna in spolzka pot nudi otrokom seveda še večje zadovoljstvo. Kljub starševskemu strahu, pridejo vsi varno do dna, v prvo dvorano, kamor še zaide malo svetlobe, nato pa v temo, ki smo jo osvetljevali s karbidovkami. Mimo lesketajočih kapnikov pridemo do Prvega jezera, kjer nas že čaka gumenjak, s katerim se popeljemo na drugo stran jezera in nazaj. Še bolj od kapnikov se svetijo oči naših malčkov. Vožnja je vsekakor prekratka.

Od tam zavijemo v še en rov, ki se imenuje Medvedji, saj so tam v 19. stoletju izkopali veliko število ostankov jamskih medvedov. V skali so okamneli čekani, ki burijo domišljijo, kako je bilo, kdaj so bili tam, kakšni so bili ti medvedi, zakaj jih ni več…

Dve uri mineta kot bi mignil in že smo na poti nazaj na površje, bogatejši za novo znanje in izkušnjo. V bližini je še Križna gora, ki jo tudi obiščemo, saj je z nje krasen razgled na poplavljeni Babno in Cerkniško polje.

Po tem pa še obvezno kosilo, igrala in vrnemo se domov.

Irena Baraga, profesorica geografije in zgodovine na ERUDIO zasebni gimnaziji.