December nam ob prehodu starega v novo leto poleg številnih zabav, prijetnih trenutkov z družino ipd. običajno prinese tudi veliko toplih misli in iskrenih želja naših bližnjih. Med željami so tiste o zdravju, zadovoljstvu in sreči zagotovo največkrat izrečene in tudi najbolj zaželjene. Pa vendar nam kdaj kljub dobrim željam življenje na pot prinese tudi izzive. Prisili nas, da prej ustaljene dneve pričnemo “graditi na novo”. Kako se bomo z izzivi spopadli, je odvisno od vsakega izmed nas.

S sogovornikom pa smo se v času, ko je svet preplavilo “movembersko” vzdušje, pogovarjali o temi, ki je velikokrat zamolčana. O temi, ki, kot nam je problem lepo predstavil sogovornik, je “zavita v skrivnostno tančico moške samopodobe”.
Pogovarjali smo se o raku prostate, o tem, kako se z boleznijo sooči bolnik in kako njegovi bližnji.

Kaj je bila prva stvar, ki ste jo storili, ko ste izvedeli za diagnozo?

Zdravniška doktrina pri ugotavljanju raka je verjetno taka, da pacienta postopoma pripravijo na neprijetno in bolečo novico o njegovi bolezni. Najprej dobiš v zelo kratkem času po cistoskopiji obvestilo, da se moraš oglasiti na razgovor pri urologu specialistu (običajno je to tudi kirurg). Takrat ti postane skoraj povsem jasno, da s tabo nekaj ni čisto v redu. Pogovor pri specialistu je potem samo še strokovna ugotovitev, razlaga in predlog reševanja problema.

Sam sem takšno diagnozo pravzaprav že kar nekako pričakoval. Pri meni se je namreč vse odvijalo po nekakšnem zamišljenem scenariju. Že več let sem hodil na redna letna testiranja PSA in v zadnjem letu se mi je vrednost PSA kar naenkrat povišala za cca 20 %. Kljub temu je bila še vedno le malo preko sredine dovoljene zgornje meje za mojo takratno starost. Tudi nobenih drugih karakterističnih znakov nisem imel. Kljub temu pa sem kar nekako čutil, da je z mano nekaj hudo narobe. Zaradi neizrazitih znakov za rakasto obolenje me je celo specialist urolog po prvem pregledu hotel odsloviti, ker naj ne bi bilo z mano nič narobe. Ker sem vztrajal pri zahtevi po  ponovnem pregledu, ga je potem le opravil in takrat našel »eno malenkostno« spremembo v strukturi prostate, zaradi katere mi je nato opravil cistoskopijo. Že po enem tednu sem prejel poziv na pogovor pri specialistu urologu. Kar malo z začudenjem mi je povedal, da imam raka na prostati v zgodnji srednji fazi. Potolažil me je, da je to ne-invazivna oblika raka, in da se ga z operacijo lahko v celoti odstrani.

Moram reči, da me diagnoza ni posebej hudo prizadela, ker sem bil nanjo že kar nekako pripravljen. Z zdravnikom sem se takoj dogovoril za datum klasičnega operativnega posega, naslednje dni pa iskal še možnosti operativnega posega z robotom. To mi je uspelo urediti v Celju pri dr. Poteku, ki še sedaj slovi kot eden najboljših kirurgov za to področje. No, poleg tega pa sem začel iskati tudi alternativne načine zdravljenja.

Kako je bolezen prevetrila vaše življenje (velikokrat beremo, da ljudje ob diagnozi v trenutku spremenijo številne vsakdanje navade: prehrano ipd.)?

Človek se v svojem življenju sicer uči iz dneva v dan. Pri načinu življenja pa se običajno drži ustaljenih navad in jih zelo poredkoma in s težavo spreminja. Kar trdno verjame, da dela prav in da ni potrebno prav ničesar spreminjati. Še posebej to velja za zelo zdrave ljudi, ki so redko bolni in ne hodijo prav veliko k zdravnikom. Na spremembo svojih navad je človek pripravljen šele, ko ga v to nekaj močno prisili. In običajno je to neka resnejša bolezen. Je pa skoraj vsak v takšnih trenutkih običajno povsem nepripravljen, nima prav veliko informacij o tem, kaj naj stori in kakšno pot naj ubere. Zdravnik je tu seveda prvi, ki bolniku lahko priskoči na pomoč in mu svetuje ustrezne in potrebne ukrepe. Z nasveti pa pomagajo seveda tudi člani družine in prijatelji. V zadnjem času pa lahko veliko izvemo tudi preko interneta.

Sam sem uporabil prav vse od zgoraj navedenih možnosti; sprejel sem operativni poseg, spremenil način življenja in delno tudi prehrane ter uživanja tekočin. Začel sem z zmernim fizičnim in mentalnim treningom, selekcioniral prehrano in uživanje tekočin, tako da sem preko meritev zakisanosti ugotavljal, katera hrana in katera tekočina name delujeta slabo – me torej zakisata. Poleg tega pa sem občasno užival tudi korektiv proti zakisanosti – različno zelenjavo ali pa po potrebi tudi sodo bikarbono, raztopljeno v vodi.

Ali ste kdaj razmišljali, kaj bi lahko bil vzrok zanjo in ali bi bolezen lahko preprečili?

To je seveda težko ugotoviti in preprečiti, ker takrat ko si zdrav, ne razmišljaš o bolezni. Ljudje smo očitno v večini raje pozitivni in zdravi in nas takrat naša naslednja bolezen, ki vedno enkrat pride, sploh ne zanima. Mislim, da je tako tudi bolje, saj bi človeka pretirano ukvarjanje s samim seboj v tej smeri verjetno še prej pripeljalo mogoče prav do te bolezni.

To govorim kar malo iz osebne izkušnje, ker sem sam o tej svoji bolezni mogoče preveč razmišljal in si jo na koncu morda tudi sam priklical. Obremenjen sem bil namreč kar s tremi podobnimi primeri iz svoje razširjene družine. Trije strici so namreč že precej pred mano zboleli za podobno boleznijo. Ravno zaradi tega sem sam toliko pozornosti posvečal preventivi. Morda me je to rešilo, je pa mogoče, da me je tudi preveč obremenilo. Tega niti sedaj ne vem, a se s tem ne obremenjujem več.

Ljudje se, dokler smo zdravi, navadno ne želimo pogovarjati o bolezni, velikokrat se bolnikov izogibamo, saj ne vemo, kako z njimi komunicirati, da jih ne bi prizadeli. Kaj bi svetovali prijateljem, sodelavcem, sorodnikom … bolnika?

Nič kaj posebnega jim ne morem svetovati, razen tega da naj se z njim po svojih močeh normalno pogovarjajo in če je potrebno, naj ga tudi poslušajo, saj je takrat v veliki osebni stiski in v hudem stresu. Običajno se bolniki takrat radi izpovejo, ker se tako razbremenijo. Težje je to sprejeti ostalim, ker z bolnikom sočustvujejo in se bojijo, da ga morda z nepravo besedo prizadenejo. Mislim, da je to zmotno mišljenje. Če mislijo, da niso sposobni obojestranske komunikacije, naj ga vsaj poslušajo in odobravajo njegovo razlago. Bolnik si tega sogovornika ali poslušalca ni izbral po naključju – očitno je ocenil, da mora to povedati ali razpravljati o tem ravno z njim ali z njo.

Še posebej je to pomembno pri raku na prostati ali na modih. To je namreč specifično moška bolezen, zavita v zelo veliko skrivnostno tančico moške samopodobe. Moški o tej bolezni neradi razmišljamo in se o njej pogovarjamo, ker posega v samo bistvo »moškosti«. Tudi sogovornike in poslušalce izbiramo previdno. O tej bolezni tudi ni veliko javno znanega pa tudi zdravniki ti o njej ne povedo veliko. Tudi v splošno dosegljivi literaturi in prav tako na internetu je bolezen obdelana bolj na splošno in se do podrobnejših informacij težko pride. Kljub temu da je zdravniška stroka v zadnjem desetletju precej napredovala tudi na tem področju, ta bolezen še vedno ostaja precej skrivnostna.

Še vedno je rak na prostati poznan kot tihi ubijalec moških. Veliko moških je v preteklosti umrlo prav zaradi začetnega raka na prostati. Niso ga čutili in prepoznali. Potem pa so umrli zaradi raka na črevesju, na pljučih ali kostnega raka, kamor se je rak iz prostate počasi razširil. Tudi danes se to še velikokrat dogodi. Kljub temu pa so moški veliko bolje informirani o tem, kam in kdaj morajo na preventivne preglede in testiranja.

Nataša Muršec, profesorica slovenščine na ERUDIO zasebni gimnaziji.