Poletje je čas, ko nas napadejo lahke in lahkotnejše jedi, zato je to bržkone tudi pravi čas, da se poklonimo jedi, ki je vse prej kot to, jedi, ki ima avgusta svoj festival, in jedi, ki je “spravila gor” slovenski narod.

Kranjska klobasa, ki ima v avgustu svoj najsvečanejši dogodek – festival kranjske klobase, je eden od najbolj trdoživih in koncentriranih slovenskih narodnih simbolov. Od prve znane omembe v slovenskem časopisju leta 1849 do današnjih dni je pokazala stabilnost, kontinuiranost in trdnost, ki je pri drugih s slovenstvom označenih stvareh bržkone ne bi našli. Kranjska klobasa je nekakšna slovenska kulinarična zastava, brez katere je slovenski narod le neprepoznavna in nepovezana množica zelje-, krompirje- in burekjedcev. Z njo Slovenci in Slovenke mahajo, ko želijo opozoriti nase, ko bodrijo narodna čustva, krepijo ponos. Kranjska klobasa je torej bila in je ena od ključnih stvari v narodnem prepoznavanju in razlikovanju, jed, ki slovenskega naroda ni pitala le s kalorijami, ampak ga je mastila tudi s ponosom. Dobro je znano, da ljudje porabijo veliko časa, sredstev in energije pri negovanju svojih kulturnih izbir – slovenski narod in kranjska klobasa sta odličen primer za to.

SLIKA: Slovenska kulinarična zastava (Mladina, 24. februar, 2007, naslovnica)

Toda pomanjkljivo je, če kranjsko klobaso razumemo le kot nekakšno podobo, emblem zavedanja narodnosti. Njena moč se skriva v generiranju narodne pripadnosti, s tem ko oblikuje specifično skupnost. Njena moč ni le v repetitivnem interpelacijskem nagovarjanju, ampak predvsem v nenehnem udejanjanju. Če parafraziramo italijanskega patriota Massima D’Azeglia: “Ustvarili smo kranjsko klobaso, zdaj moramo še Slovence.”

Slovenskega naroda torej niso ustvarjali le politiki, pesniki, vojaki, pesniki, diplomati in drugi veliki možje (in seveda ženske), temveč tudi nepregledna in neobvladljiva množica predmetov, stvari, neljudi, med katerimi ima posebno, častno mesto kranjska klobasa. Kakšen bi torej bil slovenski narod, če se ne bi mastil s kranjsko klobaso?

Bržkone veliko bolj drobcen, shiran, ničev. Če odgovorimo s hladnimi dejstvi – le kranjski klobasi se lahko slovenski narod zahvali, da jo je odnesel brez ostrupljanja. Vsaj tako nas prepričuje novička iz časopisa Rodoljub iz leta 1891:

»(Ostrupljenje s klobaso.) V Ulmu na Nemškem zbolelo je 13 vojakov vsled užitka pokvarjenih klobas. Jeden je že umrl. Pri kranjskih klobasah se take nezgode pač ni bati.«

Jernej Mlekuž, dr. znanosti za področje interkulturnih
študijev, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije,
Znanstvenoraziskovalni
center Slovenske akademije znanosti in umetnosti