Imenujemo ga tudi jesenski pust, saj zaključuje jesensko delo na polju. V ta čas segajo zahvalne nedelje. Njihov namen je zahvala za vse, kar je človek pridelal med letom. Na Slovenskem je priljubljen praznik, ker je povezan z vinom, Slovenci pa smo znani kot ljubitelji žlahtne kapljice. Okoli “praznika” sv. Martina, to je 11. november, se namreč mošt spremeni v vino, zato ga je treba preizkusiti.

»Pršu je, pršu sveti Martin,
on ga je krstil, jest ga bom pil.«

Poganske korenine

Ta pomembni krščanski praznik ima poganske korenine. Naši davni predniki so obhajali praznik v zahvalo za dobro letino. V tem času so imeli tudi koline, da so si pripravili zalogo mesa za zimo.

Sveti Martin eden izmed prvih svetnikov

V obdobju pokristjanjevanja krščanska cerkev zaradi priljubljenosti praznovanja, ki so ga spremljale pojedine, le-tega ni ukinila. (Do)dala mu je le krščansko vsebino, priljubljenega svetnika, svetega Martina Tourskega iz 4. stoletja, po rodu z današnje Madžarske. Rodil se je poganskim staršem. S 15 leti se je pridružil rimski vojski, ki je odhajala v Galijo (današnjo Francijo). Hitro je napredoval v častnika. Iz tega obdobja je dogodek, ki se je zgodil pozimi pred mestnimi vrati Amiensa (severno od Pariza), kjer je Martin srečal prezeblega in na pol nagega berača. Svoj topli vojaški plašč je prerezal na pol in mu ga polovico podaril. To je bil začetek njegove spreobrnitve. Kmalu je bil krščen in je izstopil iz vojske ter deloval kot misijonar, zatem pa precej časa živel kot puščavnik v današnji Italiji. Leta 371 je bil izvoljen za škofa v Toursu v Franciji. Kljub nazivu je ostal skromen, ni živel v škofovski palači, ampak raje z menihi v revnih kočah izven mesta. Zaradi svoje skromnosti in nesebičnosti je bil pri ljudeh zelo priljubljen. Umrl je 8. novembra 397 v Toursu, star več kot osemdeset let.

11. november – dan Martin in Martinov

Pokopan je bil 11. novembra, zato na obletnico pogreba obhajamo njegov god. Bil je eden izmed prvih svetnikov, ki mu je Cerkev priznala svetniško čast. Njegov grob je postal ena najbolj znanih romarskih poti v srednjem veku. Posvečenih mu je bilo veliko cerkva, samo na Slovenskem več kot sto. Velja za zavetnika dobrodelnosti, vinogradništva in domačih živali.

Legenda o svetem Martinu

Po legendi naj bi Martin sprva zavrnil škofovski naziv in se vernikom skril med jato gosi, ki pa so ga izdale z gaganjem. Od tod morda izvira Martinova gos, najbolj »tipična« jed tega prazničnega dne. Bolj verjetno pa je, da gre pri gosi za staro obredno jed, saj je bila ena od daritvenih živali v poganskih jesenskih šegah. To dokazuje prerokovanje s pomočjo gosje prsne kosti, ki je ohranjeno tudi pri nas. Če je prsna kost Martinove gosi rjava, naj bi bila zelo mrzla zima. Če je bela, bo veliko snega. Ne pozabite letos preveriti! 🙂 Hkrati gos zaznamuje čuječnost, ljubezen, dobro hišno gospodinjo; veter in dih.

Sveti Martin iz vode dela vin’

Dediščina martinovanja kaže, da so v posameznih delih Slovenije namesto gosi pripravljali kokoši, peteline, race ali druge vrste mesa.
V vinskih deželah se je goski za Martinovo na mizi pridružilo vino, ki prav ta čas dozori. To je rodilo legendo, da sveti Martin spremeni vodo v vino.
Po besedah etnologa dr. Janeza Bogataja Martinovo danes ostaja pretežno družinski praznik, združen s kulinariko in pijačo, čeprav poznamo tudi posebno obliko na javni, prireditveni ravni. To so veselice oziroma t. i. martinovanja, na katerih pa premalo poskrbimo za vključitev sestavin kulinarične dediščine.

Za vas smo pripravili primer martinove pojedine za vegane. Pa dober tek!

Povzeto po:
Bogataj, Janez: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Prešernova družba, Ljubljana, 1992, str. 332.
Ovsec, J. Damjan: Velika knjiga o praznikih. Domus, Ljubljana, 1993, str. 172 – 178.

Vir naslovne fotografije: http://www.btc-city.com/dogodek/45/veselo-martinovanje-z-drustvom-vinogradnikov-goricko

Pripravila: Vanja Zidar Šmic, prof. zgodovine in univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja, ERUDIO zasebna gimnazija.