Z motnjo pozornosti je povezanih veliko zmotnih prepričanj. Tudi med pedagogi in zdravstvenimi delavci se pogosto srečamo s takšnimi, ki trdijo, da motnja pozornosti ne obstaja, če pa že, jo imajo tudi sami, saj se pogosto česa ne morejo spomniti, ali pa se težko zberejo …
Vsekakor drži, da vsak od nas ob določenih pogojih doživlja tudi simptome, ki pritičejo motnji pozornosti. Skoraj vsak od nas je tudi že kdaj občutil simptome hipoglikemije, pa ni trdil, da ima sladkorno bolezen.
Motnja pozornosti – simptomi
Če smo neprespani, lačni, dehidrirani, preobremenjeni, depresivni … občutimo simptome motnje pozornosti, ko:
– se s težavo osredotočimo na nalogo in ohranjamo koncentracijo dlje časa,
– ne nadzorujemo popolnoma svojega vedenja in prehitro reagiramo,
– nam kakšna stvar kar uide, čeprav se kasneje spomnimo, da smo nekaj želeli opraviti,
– občutimo motorični nemir.
Takrat se nam zgodi, da svoje pozornosti ne obvladujemo več oz. je nimamo pod nadzorom, tako kot smo navajeni. A takoj ko odpravimo dejavnike, ki so povzročili simptomatiko motnje, se spet lahko zberemo, osredotočimo na stvari in naloge ter premišljeno reagiramo.
Prav to je tisto, kar nas loči od osebe z motnjo pozornosti. Svojo pozornost lahko nadzorujemo sami, oseba z motnjo pozornosti pa ne. To je torej odločilna razlika, ki je zelo pomembna.
Oseba z motnjo pozornosti svojo pozornost težko nadzoruje
Oseba z motnjo pozornosti se ves čas počuti tako. Svoje pozornosti ne nadzira sama, ampak pozornost nadzira njo. Kar ne pomeni, da je pozornosti nima. Pomeni pa, da je izven njene kontrole in zelo težko jo preusmeri, sploh za dlje časa.
In podobno kot velja za bolnika s sladkorno boleznijo, ki ne more uravnavati sladkorja v krvi in potrebuje primerno terapijo, velja tudi za osebo z motnjo pozornosti (ne more uravnavati in kontrolirati svoje pozornosti). Zato potrebuje ustrezen pristop, nekateri pa tudi medikamentozno terapijo.
Uravnavanje težav s primernim načinom življenja
Sladkorno bolezen se v nekaterih primerih da uravnavati s primernim načinom življenja, enako velja tudi za motnjo pozornosti.
Vendar, kot smo ugotovili na začetku, so osebe z motnjo pozornosti večinoma nerazumljene, okolica se na njih odziva negativno, označujejo jih kot problematične in neprilagojene. V šolskem sistemu res težko shajajo.
Pogosto pri njih poleg osnovnih simptomov, ki so:
– zlahka odkrenljiva pozornost, težko se ostedotočijo, imajo težave z nihanjem pozornosti,
– težko nadzorujejo svoje vedenje, večinoma reagirajo prehitro, brez premisleka.
Opazimo še pretirano zaskrbljenost, zdolgočasenost, hitro izgubo motivacije, nizko samopodobo, motnje spanja in občutek brezupa.
Motnjo pozornosti pogosto spremlja tudi hiperaktivnost, kar pomeni, da oseba čuti nenehno potrebo po gibanju, motorični nemir. Gibanja ne more nadzorovati. Tudi če sedi, mora premikati kak del telesa.
Kaj storiti, če opazite simptome?
Če pri nekom prepoznate težave, značilne za osebe z motnjo pozornosti, je potrebno poiskati strokovnjaka, ki bo opravil ustrezno diagnostiko. V tem primeru se obrnite na svojega zdravnika, ki vas bo napotil h kliničnemu psihologu. Oseba z motnjo pozornosti ima pravico do prilagojene in ustrezne obravnave v šoli, ravno tako je potrebno, da se ji doma zagotovi več vzpodbude, razumevanja in ljubeči družinski odnosi. Takšni otroci doma potrebujejo več pomoči pri organizaciji dela (domače naloge, urejanje šolskih potrebščin in sobe), več časa (več kratkih odmorov pri učenju in delu, pomoč pri navajanju na točnost), več vsakodnevne vzpodbude in pohvale (pogosto so deležni večinoma kritike). Starši morajo prilagoditi svoja pričakovanja in pomagati otroku, da tudi sam razume svoje težave in jih sprejme. Skupaj je potrebno poiskati strategije za spoprijemanje in premagovanje primanjkljajev.
Alenka Rakun, šolska svetovalka na Erudio zasebni gimnaziji
