V hladnem in oblačnem jutru smo se v torek, 14. novembra, odpeljali proti knežjemu mestu, Celju. Dijaki, ki so si za maturo izbrali geografijo, so nam povedali geografska dejstva o pokrajinah in krajih, mimo katerih smo se peljali, zato je pot še prehitro minila.
BI ŽIVELI V SREDNJEM VEKU? NE, HVALA
Skupina dijakov si je najprej v spremstvu vodičev ogledala Stari grad, kjer smo izvedeli vse o Celjskih grofih, njihovih političnih dosežkih, porokah, prepovedanih ljubeznih in nesrečnih smrtih. V okviru stalne razstave mučilnih naprav smo si poskušali predstavljati, kako je bilo sedeti na z žebljem obitem stolu, držati glavo v primežu ali nositi sramotilno železno masko. Edini smo si bili, da nam je sedaj precej lepše kot v srednjem veku.
ČUDOVIT RAZGLED
Iz temne kleti smo se podali na razgledni stolp, kjer smo se zavili v tople plašče in šale, saj nas je prepihal severni veter, ki pa je poskrbel tudi za krasen razgled, videli smo lahko vse od s snegom pobeljenega Triglava, preko Kamniško-Savinjskih Alp do Pohorja in Uršlje gore. Najbolj pa smo se seveda posvetili razgledu na Celje in Savinjo pod nami.
Z gradu smo se odpeljali v mesto, kjer so se dijaki, ki za maturo nimajo zgodovine ali geografije, podali na ogled starega mestnega jedra. V mestu so izpolnjevali naloge, ki so si jih predhodno izbrali pri določenih predmetih. “Geografe” pa je čakalo anketiranje.
ZGODOVINARJI V ZAPORU

Povsem drugačne naloge pa so imeli dijaki, ki bodo v letošnjem letu opravljali maturo iz zgodovine. Najprej so si ogledali Stari pisker (danes zapor), kjer je v času 2. svetovne vojne v taborišču izgubilo življenje mnogo prebivalcev Celja in okolice. Pretresla jih je vsebina ohranjenih pisem, ki so jih talci pred usmrtitvijo pisali svojim bližnjim.

Zanimiva  je prigoda, ko se je šest partizanov v kratkem času organiziralo in odločilo rešiti zapornike. Ko so prispeli v zapor, ne da bi ustrelili en sam naboj, jim zaporniki niso verjeli, da so partizani, in jim zato niso sledili.  Tako so jih, žal, osvobodili le okoli 300. Del osvobojenih zapornikov so Nemci ujeli in privedli nazaj, večina pa je uspela pobegniti. Ker pa osvobodilna akcija ni bila odobrena od nadrejenih,  osvoboditelji, ne samo da niso bili pohvaljeni, bili so celo kaznovani. Šele v času Slovenije je zadnji preživeli dobil častno priznanje, ki ga je podaril muzeju. Nemci akcije niso razglašali, ker je bil uspeh partizanov prevelika sramota za okupatorja. Osvoboditev zapornikov iz celjskega Starega piskra je bila največja akcija uporniškega gibanja proti okupatorju.

Šest hrabrih mož je s hitro organizirano akcijo na svobodo popeljalo lepo število ujetnikov.

Poslovilno pismo talca.

Imena talcev, ki so padli pod streli v Starem piskru.

Zid, ob katerem so življenje izgubili številni prebivalci Celja in okolice.

 

Pot je zgodovinarje nato vodila v Pokrajinski  muzej, imenovan tudi Knežji dvor, kjer je bila v času Marije Terezije vojašnica. Muzej raziskuje in predstavlja  kulturno dediščino Celja in celjske regije od prazgodovine do 1. svetovne vojne.

UČNA POT ZA SLEPE, SLABOVIDNE IN VIDEČE (SŠ ZA HORTIKULTURO CELJE)

Dijaki 1. letnika so si po ogledu celjskega gradu ogledali prvo učno pot, ki je namenjena slepim in slabovidnim ljudem. Učna pot je sestavni del šolskega parka Srednje šole za Hortikulturo, ki ima 15 glavnih področij, opremljenih s tablami v brajici in običajni pisavi. Tako smo lahko  park spoznali in doživeli z vsemi čutili: vidom, sluhom, otipom, okusom, vonjem in občutkom. Še enkrat se lepo zahvaljujemo za topel sprejem.

 

Pripravili: dijaki in profesorice ERUDIO zasebne gimnazije.